Intervju, objavlen na portalih www.eposavje.com in www.posavje.info

Jaroslav Kovačič se je v mladih letih začel ukvarjati s športom in mu posvetil celotno življenje. V času trinajstletne plavalne kariere je osvojil več naslovov državnega prvaka in bil dolgoletni član državne reprezentance, nato pa zaradi pomanjkanja motiva in slabih razmer za treninge zamenjal šport in se popolnoma posvetil triatlonu.
V letu 2006 je sodeloval pri ustanovitvi Triatlon kluba Krško, v naslednjem letu pa že začel dosegati dobre rezutate. Tako je v slovenskem triatlonskem pokalu lani osvojil tretje, letos pa četrto mesto in kot član slovenske reprezentance začel tekmovati tudi na tekmah evropskega pokala. Čeprav je ljubezen do športa velika, je včasih težko dohajati konkurenco zaradi slabih razmer za treninge plavanja v Krškem in velikega finančnega bremena, ki ga prinese treniranje kar treh športov naenkrat.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s športom in kaj vas je navdušilo ravno nad plavanjem? S športom sem se pričel ukvarjati s sedmimi leti, ko so me starši vpisali v krški plavalni klub. Zaradi solidnih pogojev, imeli smo 50-metrski bazen z ogrevano vodo, in tradicije tega športa v našem kraju, sta se starša odločila, da me vpišeta v plavalno šolo. Zagotovo jima je pri tej odločitvi pomagalo dejstvo, da plavanje vpliva na celosten razvoj psiho-fizičnih lastnosti otroka.
Tako, da sam pri izbiri športa nisem imel velikega vpliva, temveč so mi starši nudili to možnost, da sem kot otrok poizkusil večino športov, ki so bili v ponudbi. Čar plavanja je v tem, da se aktivnost izvaja v vodi in se s tem se bistveno razlikuje od ostalih »kopnih« športov. Morda je bil to dovolj velik razlog, da sem se kot sedemletni deček navdušil nad plavanjem.

Katere štejete kot svoje največje dosežke v času svoje plavalne kariere?
Dosežkov je bilo tekom kariere kar nekaj. Med nje zagotovo sodijo tudi potovanja in doživetja, ki otroku največ pomenijo. Kot največje tekmovalne dosežke štejem osvojene medalje na državnih prvenstvih, med katerimi mi največ pomenijo zlate medalje na 200 metrov delfin, 100 metrov hrbtno in 400 metrov mešano. Od 17. do 19. leta sem bil občasni slovenski reprezentant, kar si še posebno štejem v čast.

Kakšne so bile razmere za treninge v Plavalnemu klubu Celulozar skozi vašo kariero?

Razmere za trening so se v Krškem spreminjale kot letni časi. Najlepše je bilo trenirati poleti, saj smo imeli odprt olimpijski bazen, ki je nudil dobre pogoje za trening in kasnejše druženje s prijatelji. Spomladi in jeseni se je mnogokrat zgodilo, da je trening odpadel zaradi mrzle ali prevroče vode, pozimi smo se bili prisiljeni umakniti v šolske bazene, ki pa zaradi svoje dolžine (16 m in 12 m) niso mogli nadomestiti učinkov treniranja v olimpijskem bazenu. Problem kratkih bazenov ni tako kritičen v začetnih fazah učenja, ko vse skupaj poteka skozi igro, temveč se stopnjuje skozi plavalčev starostni razvoj.

Zakaj ste po večletnem treningu plavanja zamenjali šport in pričeli trenirati triatlon?

Za zamenjavo sem se odločil zato, ker mi je v plavanju zmanjkalo motivov za nadaljevanje športne kariere. Enostavno nisem bil več zmožen prestati ure in ure v bazenu in takrat je bilo pametneje prekinitii s plavanje in iskati izzive drugje. Z nakupom cestnega kolesa sem jih najprej našel v kolesarjenju in kasneje tudi v triatlonu.

Kakšne so trenutne razmere za treninge plavalcev in triatloncev v Krškem?
Ob zaprtju bazena avgusta 2006 so se razmere za plavalne treninge zelo poslabšale. Zaradi tradicije in let obstoja smo prisiljeni, da se prilagajamo številčno večjemu in uspešnejšemu klubu, Plavalnemu klubu Celulozar. Plavamo v šestnajst metrskem bazenu od 20:30 do 21:30 ure vsak drugi dan v tednu. To za razvoj vrhunskega dosežka nikakor ni dovolj, zato smo uspešnejši tekmovalci prisiljeni iskati pogoje za trening izven domačega kraja, kar pa mnogokrat predstavlja prevelik finančni zalogaj.

Ste idejni vodja in eden izmed treh, ki so ustvarili Triatlon klub Krško. Zakaj ste se odločili za ustanovitev novega kluba?

Ustanovitev TK Krško je bila nujna, saj je bila težnja po organiziranih in skupnih treningih zelo velika. Za ustanovitev društva so potrebni samo trije ljudje, ki imajo skupne interese, želje, sanje. Naše skupne želje so, da ponesemo znak in ime kluba v slovenski in mednarodni prostor, ter razširitev rekreativne dejavnosti na področju Posavja. Klub je bil torej ustanovljen pred dvema letoma. Vsekakor je najtežji začetek, ko si popolnoma neizkušen in neprepoznaven. Skozi čas pa se ob dobrem delu in vzdušju razširi dober glas, ki privablja vedno nove triatlonske navdušence.

Katere štejete kot svoje največje dosežke kot triatlonec?

Dosežki v triatlonu so večinoma povezani z nastopi na domačih tekmovanjih, kjer sem v zadnjih dveh sezonah na državnih prvenstvih osvojil tretje mesto v absolutni konkurenci v Sprint in Olimpik triatlonu. Zadnje leto sem se začel udeleževati tudi triatlonov, ki štejejo za evropski pokal, od koder imam najboljše 34. mesto iz Nizozemske. Pretekla sezona mi je služila kot seznanitev z višjim nivojem tekmovanj, višje uvrstitve pa bom lovil v naslednjih letih.

Kakšno je trenutno stanje triatlona v Sloveniji?
Glede na to, da je triatlon v Sloveniji dokaj mlada športna disciplina je jasno, da nekoliko zaostajamo tako po organiziranosti kot po rezultatski plati za Zahodno Evropo. Prav razvoju športnih društev, ki spodbujajo športno dejavnost in miselnost se lahko zahvalimo, da je športna vadba postala del našega vsakdana in s tem spodbudila družbo, da producira nove mlade športnike, pa naj gre tu za triatlon ali katerikoli drug šport.

Kakšni so vaši cilji za prihodnost?

Že od rane mladosti si predstavljam kako bi bilo, če bi nekega dne nastopil na olimpijskih igrah. Dolgoročno gledano je vsekakor cilj se nekega dne uvrstiti na olimpijske igre, ki bi bile vrhunec moje kariere. Kratkoročni cilji pa predvsem služijo kot vmesne stopnice pri uresničitvi dolgoročnega cilja. Med te sodi predvsem ostati zdrav, osvojiti naslov državnega prvaka, uvrstitev med najboljših deset na evropskem pokalu, ter še vedno uživati v dejavnosti, ki jo počnem.

Glede na to, da imate izkušnje s plavanjem in triatlonom, me zanima kako se, glede na organiziranost, razlikujeta Plavalna zveza Slovenije in Triatlonska zveza Slovenije?

Sam zgodovinski športni razvoj nakazuje, da je bilo plavanje od nekdaj pomembna sestavina vzgoje otrok, vojakov, zato ima zgodovina plavanja bistveno večjo vsebino kot zgodovina triatlona, ki se je intenzivno razvil šele v 80. letih 20. stoletja. To se kaže tudi v sami organizaciji zvez, tekmovanj in številu članov, ki jih premorejo same zveze.
Plavalna zveza Slovenije je organizacijsko veliko bolj številčna in tudi finančno močnejša, saj imajo plavalna tekmovanja mnogo večjo medijsko podporo kot triatlonska, kar je mogoče do triatlona kar nekoliko krivično, saj so borbe za najvišja mesta velikokrat zelo nepredvidljive in napete do zadnjega metra.
Tudi intenzivnost spremembe vodilnih tekmovalcev je veliko večja pri triatlonu, kar dodatno vpliva na zanimivost tega športa. Kot tekmovalec obeh disciplin lahko povem, da triatlon zahteva celotnega človeka, ki se športu preda z dušo in telesom. Eden izmed bolj znamenitih stavkov v triatlonu to potrjuje: »Triathlon is the way of life!«

Nina Andrijaševič