Prvi sneg

Prišli so dnevi, katerih sem se bal in čakal že nekaj časa. Zapadlo je 20 cm snega, dva dni kasneje pa je tudi stisnilo s stopinjami pod lediščem. Samoumevno je, da začneš avtomatsko iskati rešilne bilke, ki bi omogočile dokaj normalne pogoje za trening. Odločitev je, da v decembru nekajkrat naredimo izlet na Primorsko v času vikenda, ter nekajdnevne priprave v Splitu v tednu med Božičem in Novim letom. V februarju načrtujem tudi priprave na Kanarskih otokih (Tenerife), kjer bo popoln mir in osredotočenost na treningu bo maksimalna.

Prejšnji teden je bila organizirana tudi podelitev TZS za najboljše triatlonce v sezoni 2010. Bil sem proglašen za najboljšega triatlonca, kar je bila le pika na i zelo uspešne sezone. Do naslednjega javljanja pa treniram na približno podobnih razdaljah.

Loutraki ETU foto-report

Prejšnji vikend je v grškem Loutraki-ju potekala tekma evropskega pokala v triatlonu. Z nekaj nesreče še vedno ujel točko-i-e ?!?. Na koncu 20. mesto!

Dosežen štiriletni cilj

Po dolgem, dolgem času je zopet napočil trenutek, ko sem si utrgal nekaj minut v prenatrpanem septemberskemu urniku in ga posvetil vam, zvestim bralcem :D Dobro hec mora bit, ampak dejstvo je, da je minilo kar nekaj časa. V tem času sem se udeležil tekem v Prelogu, kjer smo skupaj s TK Rudolf Perešin osvojili hrvaški ekipni naslov v sprint triatlonu, Londonu, Kočevju, Faakersee-ju in seveda na Bledu. Prav na slednjem je bila sreča na moji strani. Sam namreč rad tekmujem v deževnih razmerah. Sicer je bilo nekaj vmesnih minut kar nevzdržnih in sem bil na meji odstopa, ker mi je voda izpod Uroševega kolesa skoraj splahnila lečo iz desnega očesa. Počutje med tekmo je bilo OK in nestrpno odšteval kroge na kolesu v upanju, da ne naredim kakšne neumnosti. V menjalni prostor sem prišel z relativno svežimi nogami, le da, zaradi mrazu, nisem čutil levega stopala. V menjalnem prostoru sem moral teniske dvakrat obuti, saj nisem imel občutka v kakšnem položaju so prsti. Tako sem izgubil nekaj sekund, ki pa na komcu niso bile odločujoče. V začetku drugega kroga se mi je pripetila manjša nezgoda, ko sem na obratu zdrsnil (sicer ne vem kako mi je to sploh uspelo) in se z malo dramatičnimi vložki povaljal po tle (priznam!!, hehe). Medtem ko sem zopet lovil prednost nekaj 10 m sem pogledal tudi na roko, saj me je nekaj trgalo (čutil sem pulz) po mezincu. Zagledam, da »dečko« pridobiva na modri barvi. Takrat na to nisem polagal veliko pozornosti in nekje na 5 km sem odtekel v vodstvo, ki sem ga do konca tudi obranil. Zelo sem vesel, da mi je upelo osvojiti naslov DP v olimpik triatlonu. S tem sem izpolnil dolgoročne cilje, ko sem pred štirimi leti zadal, da osvojim ta željeni naslov. Takrat, ko sem resno pričenjal s triatlonom sem vedel, da bom moral spremeniti življenjski slog, zgubiti nekaj kilogramov, popraviti tek, kupiti opremo, itd.). Meni je slednje uspelo, celo več, doštudirral sem in zaposlil v OŠ! Mislim, da vzdržljivostni športniki v Krškem trpimo ene najslabših pogojev v prelepi Sloveniji. Sam še vedno nimam na voljo dostojnega bazena, atletske steze, besed o finančni podpori s strani Občine pa raje ne bom izgubljal. Hvaležen sem vsakomur, ki mi kakorkoli pomaga na tej poti. Ponovno se zahvaljujem vsem sponzorjem (ki so vidni na desni strani) in opremljevalcem, ki mi lajšajo razmere za trening.

Preteklih nekaj dni sem se ukvarjal z zgoraj omenjeno poškodbo, kateri na začetku nisem posvečal nikakršno pozornost. Vbistvu niti ne vem kako je do tega prišlo. To je dodaten dokaz kako človek na tekmovanju deluje na popolnoma drugačnem nivoju (ko te poganja adrenalin ne čutiš ničesar). Podpludba na mezincu je dokaj moteča, še posebno pri vožnji s kolesom, ko dodobra pretrese roke. Prepozno sem sprostil napetost pod nohtom in nabrana kri se je dodobra razlila po prstu. Prišlo je tudi do manjpe infekcije tako, da je stanje še vedno daleč od željenega. V nedeljo se odpravljam na sprint triatlon v Chioggio v Italijo, kjer bor organizirano neke vrste DP Italije. Prijavljenih je kar nekaj zanimivih triatlonskih imen in v dobro/zanimivo dirko niti ne dvomim. Sam si nadejam le dobrega treninga pred evropskim pokalom v Grčiji, ki bo 19.9 v Loutraki-ju. Tam pa odpotujem kar s trajektom, kar je morda nekoliko nenavadno!

Nove majice

Od prejšnjega tedna dalje imam nove kratke majice, ki so tokrat v rdeči barvi! Kar nekaj truda je bilo potrebnega, da sem zbral vse logotipe sponzorjev, nekaj pa sem jih moral tudi narisati. Majice so izredno kalitetne, mišljene tudi za kakšno športno aktivnost. Zahvalil bi se prav vsem sponzorjem kateri mi letos na tak ali drugačen način pomagajo k boljšim rezultatom!

Triatlon Kostrena

Dolgo je od tega odkar sem spisal zadnjo objavo. Tokrat bom malo opisal kaj se je dogajalo na tekmi v Kostreni in v mesecu juliju. Ta mesece nisem veliko tekmoval, saj sem se posvetil treningu in pripravi za pomembne tekme v avgustu. Tako kot v aprilu in maju sem tudi sedaj imel težave z utrujenostjo. V sredini junija sem utrpel rahel padec forme, ki je bila posledica tedenskega premora, zato sem zopet naredil nekaj osnovnega treninga. Vmes sem se udeležil tekme v Velenju, ki pa je potekala ob popolni nemotiviranosti za napor. Vročina je bila le pika na i in tako sem po 6 kilometrih teka sklenil z nastopom. Pretekli vikend sem tekmoval na vedno atraktivnem sprint triatlonu v Kostreni. Zbrala se je lepa druščina tekmovalcev (kljub dopoldanskem dežju). Ker sem ravno izšel iz pripravljalnega cikla sem čutil, da noge niso takšne kot bodo po tednu ali dveh. Na štartu me je skrbelo tudi plavanje, saj zadnji mesec plavam bolj na dolgo. Mislim, da je bilo plavanja za kakšen meter manj (časi okoli 6:30?!) zato do večjih razlik ni prišlo. Po plavalnem delu smo bili v ospredju 4 tekmovalci, kateri pa se nismo dovolj hitro uskladi, da bi prednost povečali. Sam sem imel težave tudi z ubuvanjem šprintarice tako, da sem od skupine skoraj odpadel. Po 4 km smo se polovili in začel se je taktični boj skupine 9 tekmovalcev. Bistvene prednosti si ni privozil nobeden tako, da je o zmagovalcu odločal tek. S slednjim sta suvereno opravila David in Bojan, ki sta nam jih kar lepo "natreskala". Sam sem tekel skupaj z Lukino nekaj metrov za Casadei-om. Tek se mi ni zdel naporen a težko bi tekel kaj hitreje. V ciljnem šprintu sem tokrat moral priznati premoč in prepustiti 4. mesto Lukini. Tekaški rezultat od lani sem popravil za 35 sekund s čimer sem tudi zadovoljen. Danes imam prosti dan, jutri pa že priprava za tekmo v Londonu, ki bo 8.8.

Gorica triatlon

Od tekme v Gorici je minilo že kar nekaj dni, sem pa vsaj dodobra strnil vse občutke o tekmi. Če po pravici povem sem se nekoliko bal plavalnega dela, saj se letos v vodi ne znajdem najbolje. Zadnje dva meseca treniram s kolegom, ki plava bistveno hitreje od mene. Sicer to ni najbolje za psiho ampak časi se izboljšujejo pri vsakem treningu. Treningi plavanja niso nikakršna filozofija, malo ogrevanja, serija 1, 100 razplavanja in serija 2 (včasih tudi noge). Da se vrnem na tekmo v Gorici… Na plavanju sem do 550 m plaval na čelu in nadzoroval progo v kateri so bili vsi boljši italijanski triatlonci. Po 550 m sem vodstvo prepustil Urošu, ki je nadaljeval v tem ritmu in iz vode sva prišla kot vodeča. Italijani niso bili daleč zadaj. Na kolesarskem delu je bilo s strani naše ekipe postavljena taktika, da v skupini vozim pasivno in s tem omogočim Cigani, da zmanjša zaostanek po plavanju. Kolesarjenje ni bilo preveč naporno, nekoliko pestreje je bilo le na klancu, kjer se je vodeča skupina skrčila iz 6 na 4 tekmovalce. Cigana nas je ujel tik pred menjalnim prostorom in tako izničil 1,5 minutni zaostanek. Menjava 2 mi je uspela zelo dobro in kljub slabemu prihodu v menjalni prostor sem iz njega odtekel kot prvi s prednostjo nekaj sekund. To razliko sem držal skozi vseh 5 km, na koncu pa je bila prednost tolikšna, da zadnjih nekaj 100 m ni bilo potrebno odteči na polno. Čas teka je bil 16:21 skupaj z menjavo, torej je bil tek nekoliko krajši ampak še vseeno na zelo visokem nivoju. 2. mesto je zasedel Cigana, 3. mesto pa De Gasperi. S klubom (Liger team) smo torej dosegli maksimalno število točk (1. in 2. mesto) za pokalno tekmovanje in prevzeli vodstvo. Med posamezniki sem se po svoji evidenci povzpel na 3. mesto s tremi točkami zaostanka za roza majico, ki je na prsih Manuela Biagotija.

Vročina in vroč nastop

Tedenski oddih od tekmovanj mi je dobro del tako, da sem napravil nekaj kvalitetnih treningov. Po ciklizaciji sedaj prehajam v osrednji del sezone, kjer bo večina treningov namenjena tekmovalnim ritmom in hitrostim. Forma se bo počasi vzpenjala in nadejam si predvsem dobrega plavanja in teka. Ta vikend sem izkoristil priložnost in se odločil, da se preizkusim v olimpijskem triatlonu na Rabu. Na otokih (morju) lahko človek vedno pričakuje razgibano kolesarsko traso, vročino na teku in nekaj vetra. Slednjega je bilo letos bore malo, nekoliko težji kolesarski del mi praviloma odgovarja, vendar sem letos nekoliko zaspal na vožnji v klanec, vročino pa nekoliko težje prenašam kot deževno vreme. Start tekme je bil ob 15. uri kar je pomenilo, da ni bilo tistega običajnega norenja neposredno po prihodu na prizorišče. Le-to je bilo pred hotelskim kompleksom, kateri nam je nudil zadostno število WC-je in pitne vode, kar je ponavadi pomanjkljivost na triatlonih. Živčnosti pred štartom nobene, ker se je predvidevalo kakšen bo vrsten red po plavanju. Plavanje je potekalo v 2 trikotih po 750 m, boje so bile velike tako, da ni bilo večjih problemov z vidljivostjo proge. Na kolesu sva z Urošem složno vozila in se menjala pri diktiranju tempa. Razlika se je po prvem kolesarskem krogu povečala tako, da je bilo kmalu jasno, da se bova pomerila za zmago. Taktiziranje se pričelo v zadnjih 10 km, ko so prenosi postali lažji, pulz pa je padel na mejo nekoliko težjega treninga. Statistika kolesarjenja je bila slabih 42 km pri povprečni hitrosti nekaj pod 37 km/h s 550 m višinske razlike. Tek sem pričel v lepem in lahkotnem ritmu. Uroš je tekel za menoj, vendar sem po nekaj sto metrih ostal sam. Vedel sem, da lahko 5 km pretečem zelo hitro, nisem pa vedel kako se bo to odrazilo na 10 km. Moram reči, da sem imel najmanj problemov z nogami, katere so bile vseskozi voljne teka, nekaj sem imel le problemov z vročino in bodcem, katerega pa sem izdihal. Po dveh (od treh) krogih je organizator naredil napako in odmaknili stožec, ki je označeval v hod v tretji krog in me tako napotil v cilj (kljub mojem začudenju). Bil sem proglašen za zmagovalca s strani napovedovalke, vendar sem bil pripravljen, da bo potrebno odteči še en krog in po kratkem pogovoru s časomerilcem se je to tudi zgodilo. Bilo je malo jeze, vendar je bila prednost v tem trenutku že tolikšna, da tudi izguba 30 s ni ogrozila kasnejše uradne zmaga. 2. mesto je osvojil Uroš Seme, 3. mesto si je z dobrim tekom pritekel Koceić Marin, 4. mesto Leitner Christof in 5. mesto Zakšek Darko, kateri je v kategoriji S1 prvič v triatlonski karieri stopil na zmagovalni oder. BRAVO še enkrat! Statistika teka: 34:31!

Loveman

Letos jo bomo dobili! Prvo slovensko ironman polovičko, katere oče je Kragar Miro. Zelo zanimivo se mi zdi ime (LOVEMAN), ki je po eni strani izpeljanka iz gesla "I feel Slovenia", po drugi pa lahko simbolizira človeka, ki goji ljubezen do triatlona. Sam sem se nanjo že prijavil v upanju, da se na startu zbere čimvečje število nastopajočih in tako ta šport potisnemo iz "šeste v peto ligo". Kolikor opažam triatlonci v Sloveniji le redko stopimo skupaj, vendar vsi tarnamo nad tem kako so sosednje države boljše v organizaciji, prizoriščih, itd. Zato na tem mestu pozivam vse, ki si želijo napredek v prepoznavnosti triatlonapri nas, da se prijavijo in sodelujejo pri tem zgodovinskem dogodku. Konec koncev pa bo to odlično prizorišče, da se kratkaši spopademo z Ironi! Kdor bo manjkal mu bo žal.

Sprint triatlon Osijek

Prejšnji teden sem nekoliko imel nekoliko ponesrečen nastop v Italiji (Fumane), zato pa je mi toliko bolj uspel triatlon v Osijeku!

Dan se je začel že sredi noči (tale izjav je sicer podobna Cimetovi) ob 3:15, ko sem komaj odprl oči. Na triatlon Osijek sem se namreč odpravil s hrvaškimi kolegi iz kluba TK Rudolf Perešin, za katerega tudi tekmujem na Hrvaškem. Pot do Stubice je bila napeta, saj sem bil bitko s časom, ker me je Garmin peljal skozi mejni prehod, ki je bil zaprt. Z malo zamude smo se s kombijem »VATROGASCI« odpeljali proti Osijeku. Cesta skozi panonsko nižavje je zelo dolgočasna zato sem prebiral (poslušal) enciklopedijo (Papišta M.) o triatlonu ;). Res neverjetno koliko podatkov in časov si lahko človek zapomni. Po prihodu v Osijek je začelo deževati, kar je napovedovalo nevarno dirko na kolesu. Na plavanju sem prvič preizkusil Speedo-tovo plavalno obleko, ki je po mojem mnenju dobro prestala preizkus, saj sem iz vode prišel kot 2., za Lukino, ki je tekmoval v štafeti. Na kolesu smo (Stojanovič, Milovan, TK R.Perešin in jaz) nadzorovali dirko in povečali prednost pred Patrčevićevičem in Papišto na približno minuto in pol. Bilo je nekaj nevarnih odsekov, še posebej železni rešetki, na katerih je sprednje kolo kar zdrsnilo. Dvakrat sem se znašel v kočljivi situaciji in če bi v dolžino merile še dodatni meter bi zagotovo padel. Na drugo menjavo sem želel priti prvi, saj sem imel prosto postavljen nekoliko nepravično in tako moral riniti kolo in odteči dodatnih nekaj metrov. Tisti, ki so imeli prostor bliže vhodu/izhodu so bili seveda na boljšem. Za takšne primere je potrebno narediti tako kot v Celju, ko na koncu menjalnega prostora postaviš stožec katerega vsi tekmovalci najprej obkrožijo in šele nato zavijejo proti svojem »box-u«. Kljub temu smo iz menjalnega prostora iztekli v skupini, na čelu katere je bil Milovan. Slednjega po nekaj sto metrih prehitim in nadaljujem v solidnem ritmu. Noge so bile sveže tako, da sem imel še nekaj rezerve v primeru napada iz ozadja. Z Ognjenom sva tekla skupaj do obrata, po katerem sem pričakoval, da bi lahko sledil na napad. Ker pričakovanega napada ni bilo sem vedel, da naju čaka zaključni šprint. Slednjega sva začela nekje 200 m pred ciljem, ko sem začel z rahlim dvigovanjem tempa. V nekem trenutku me Ognjen že prehiti za ¼ koraka, vendar sem zmogel še toliko moči, da sem zaključek obrnil sebi v prid in zmagal za 0,125 s! Navdušenje z moje strani je bilo veliko, z druge pa rahla jeza in razočaranje. Toda tako je v športu, enkrat dobiš drugič zgubiš, največji zmagovalci pa so tisti, ki športno prenesejo poraz in zopet najdejo pod do novih zmag!   

Posebna preizkušnja

Dodal sem nove rezultate, ki potrjujejo moje domneve o dobrem plavanju in teku!

V nedeljo, 2.5 sem se udeležil beneškega sprint triatlona, ki je bil tokrat izveden v obliki kronometra. Tekmovalci smo bili pošiljani na progo v točno določenih časovnih intrvalih po vnaprej določenem vrstnem redu. Pri takšni obliki ni priložnosti za počivanje, gre na polno od štarta do cilja, skratka "paljenka"! Imel sem številko 184, kar je pomenilo štart proti koncu nastopajočih. Plavanje je bilo med tekmo štafet in posameznikov rahlo spremenjeno, saj je organizatorjem ponagajal veter, ki je razpihal boje na strani, da bi bilo plavanja za 1000 m! Škoda ;), saj sem tokrat plaval v lepem ritmu in do konca ujel tekmovalca (De Gasperi) pred seboj, ki je imel minutno prednost. Sledi menjava in na kolo, kjer sem se razveselil, da bo De Gasperi narekoval tempo, jaz pa mu pridno sledil. Šok! Po obratu sem kmalu uvidel, da to ne bo mogoče. Bolj, ko sem pritiskal, bolj se mi je oddaljeval. Seveda so fantje nastopali s celotno krono opremo, kar je bilo nasprotno s pričakovanim. Izgubljal sem iz metra v meter in prvič v karieri sem si želel čimpreje na tek. Da je bila mera polna je v 2. krogu pripeljal mimo Casadei, kar je izgledalo kar malo smešno. Prepričan sem, da sem na kolesu od najboljših izgubil več kot 2 minuti, pa čeprav sem imel občutek, da vozim hitro. Že samo De Gasperi je minutni zaostanek po plavanju pretopil v minutno prednost (kar je pomenilo 2 minuti boljši čas kolesarjenja). Teči sem začel v lepem ritmu in lahkotno in čakal kdaj me bo zabilo, saj konkretnega (povišana temperatura) tekaškega treninga nisem opravil kar nekaj časa. Prehitevam, tečem mimo oznake 1 km, 2 km, 3 km in si rečem: "Mrbit gre pa do konca!" Nekje na 3,5 km zavijemo iz obzidja ostro levo, kjer skozi ozka vrata in grmičevje pritečem na odsek z mivko. Ka češ hujšga, bi reku kolega ;) Zavzemem linijo ob robu v upanju, da najdem več opore. Občutek je bil kot, da bi tekel po maslu, malo se vdira malo zdrsuje in to je trajalo kar kilometer. Vložena energija pa dvojna. Po "peskovniku" je sledil samo še tek okoli rondoja in ciljna ravnina. Nekaj sem poskušal celo šprintati, v cilju pa zavzel trenutno 3. mesto. Vedel sem, da to ne bo končno, saj so bili favoriti še na progi. Rezultati so pokazali, da sem zasedel končno 7. mesto, kar je po vseh težavah preteklega tedna zelo zadovoljiv rezultat. Na 8. mestu je tekmo končal Mori Mitja, dostojno pa so nastopili tudi ostali Slovenci ter edina Slovenka!

Dolenjska runda

Končno smo jo našli, eno kolesarsko rundo, ki je množično obiskana in kjer je mogoče trenirati vožnjo v skupini pri večjih hitrostih. Mislim, da se zanjo uporablja ime Dolenjska runda, z letečim štartom in ciljem na Otočcu. Čeprav nas v bližnji okolici Krškega kar nekaj solidno vozi kolo se le redko dogovorimo za skupinsko vožnjo in tako moji treningi največkrat potekajo v solo izvedbi oziroma v skupinici, ki šteje 2-3 paciente. Že res, da so cilji kolesarskega treninga največkrat dosegljivi pri samostojni vožnji, kjer intenzivnost dvigneš na želeni nivo in pri njej vztrajaš točno določeno količino časa/kilometrov.

Pri triatlonih, kjer je dovoljeno zaveterje prihaja do prepletanja fizičnih in taktičnih sposobnosti. Kdaj in na kakšen način izkoristiti svoje prednosti in na kako izničiti svoje slabosti se kolesar le stežka nauči pri samostojni vožnji. Situacijski trening oz. skupinska vožnja (s sebi enakimi) te pripravi, da vzporedno razvijaš načrt napada in obrambe. Pravočasnost odziva in izbira ustreznih taktičnih elementov so bistvenega pomena pri določanju uspešnosti vožnje v skupini.

Zelo sem vesel, da smo izvohali 90 km rundo, ki zajema tudi nekaj hribčkov in spusta. Na trenutke smo vozili hitro drugič nekoliko počasneje, v povprečju pa smo krog zaključili s 36 km/h. Edina slabost je, da se sedaj tudi na trening kolesa najprej odpravim z avtom, samo verjemite da se splača.

Antalija turistikus

Antalija, turistično mesto. Za vrhunski šport bo potrebno še marsikaj postoriti. Več kot pol mlijonsko mesto, kjer se odvija gost promet na meji kaosa je za športnike skrajno neprimerno. Kolesarskih stez praktično ne poznajo, domačini pa najpogosteje uporabljajo tramvaj progo kot kolesarsko stezo, vendar za kakšen resen trening to ne pride v poštev. Pločniki za pešce so zelo urejeni, široki in vedno tlakovani. Domačini triatlona ne poznajo, seznanjeni so samo z nogometom, košarko in rokoborbo. Cilj 7 etape Dirke po Turčiji je povzročilo, da so nekaj zvedeli tudi o kolesarjenju. Samo prizorišče tekmovanja je potekalo praktično na ravni cesti, kjer smo v eni smeri kolesarili (8x5 km) v drugo pa tekli (4x2,5 km). Plavanje je bilo v morju, v vodi 19 stopinj, v dveh krogih po 750 m z vmesnim izhodom iz vode. Sam štart niti približno ni bil postavljen pravično. Tisti, ki so imeli višjo štartno številko so imeli daljo plavalno pot. V času štarta tekme sem imel občutek, da so bili valovi, veter in vročina najmočnejši. Iz vode sem prišel okoli 20. mesta z nekaj več kot ½ minutnim zaostankom za vodečim in nadaljeval v prvi zasledovalni skupini. Neorganiziranost nas je vodila, da nismo uspeli priključiti v vodečo skupino, temveč smo bili ujeti s strani zasledovalne. Tako je bilo v ospredju približno 10-15 tekmovalcev katerim je sledila večja skupina približno 20-25 tekmovalcev. Točnih rezultatov po segmentih ni moč razbrati tudi iz uradnih rezultatov, saj nismo uporabljali čipov. Na kolesarskem delu je prišlo do nesreče, ko je sotekmovalec naletel na pešca, ki se je nahajal na strezi. To se je zgodilo neposredno v moji bližini zato sem bil zelo vesel, da sem odnesel celo kožo. Upam lahko samo, da se vpleteni v nesrečo ne trpijo večjih poškodb! Na kolesu sem se počutil močnega in vseskozi sem imel v mislih, da bo potrebno še teči. Tudi, ko sem skočil s kolesa sem imel noge relativno sveže. Nato pa se je začela borba z vročino. Veter je pihal tako, da smo imeli prvo dolžino veter v prsa. Tu sem ohranil kontakt s skupino tekačev, nekaj pa sem jih prehitel. Te dolžine sem vedno tekel bolje in lovil tekmovalce pred seboj, nasprotno pa se je dogajalo v nasprotni smeri, ko sem »pridobljeno« 3x izgubil J. V predzadnjem krogu na obratu nisem dobil vode in sem se komaj privlekel do cilja 3 kroga, v upanju, da bom vsaj tu deležen kakšen požirek vode. Ker je tudi tu zmanjkalo vode, sem se odločil za odstop. Razočaranje je bilo veliko, predvsem zato, ker sem čez zimo veliko treniral in vsi znaki so kazali, da bi moral dobro oddrikati. Sedaj sledi nekaj počitka nato pa še z večjim motivom in željo naprej!

Turčija! KONČNO!

Potovanje na evropski pokal v Antalyo se je pričelo z nekaj pripetljaji. Medtem ko sva na letališču v Gradcu čakala na check-in za Turčijo sva postala za letališko osebje sumljiva tako, da so nas osebno prišli nagovoriti Kaj čakava. Namreč nobenega leta več ni bilo tisti dan na sporedu. Zvedela sva, da je bil let preložen iz 22:15 na 19:35. O tem seveda nisva bila obveščena zato sva bila osuplja nad potekom dogodkov. Po nekaj telefonskih klicih sva bila prebookirana na jutranji let iz Dunaja, noč pa sva prespala v super hotelu v Gradcu (Hotel Marriott, za tiste, ki bodo tekmovali na polovički v Avstriji na začetku maja - Darč!!!). Kljub nekaj zankam sva naslednji dan pripotovala z dnevno zamudo v Antalyo. Tu sva nastanjena v lepo urejenem hotelu starega sloga, v sobi "Sultana Ahmeta". Takoj na zečetku so nam razložili, da sobe niso oštevilčene temveč so poimenovane po Sultanih :) Imela sva čudovito romantično večerjo ob soju sveč, ob bazenu, razgibanem atriju s pomarančevci. Na krožniku pa ribe, zelenjava in druge specialitete katerih imen še ne poznava (ampak je okusno). Na koncu pa seveda pregreha v obliki sladice - baklava! Ob večernem sprehodu do morja sva bila ogovorjena s strani mnogih prodajalcev, ki so nam ponujali zanimivo "štant" robo. Tu je potrebno barantati, pa tudi, če samo gledaš. Imam občutek, da bom poleg potovalne torbe in kovčka  s kolesom domov prinesel še poln koš začimb in čajev, pa čeprav ne bodo zame, haha!!!

Turčija in spremembe

Z nekaj sreče se mi je uspelo uvrstiti na štartno listi za evropski pokal v turški Antalyi, ki bo 18.4. Same priprave na tekmo potekajo odlično in pripravljenost je na zadovoljivem nivoju. To potrjujejo tudi zadnji treningi v katerih sem naredil nekaj pomembnih sprememb. Ker cilji ponavadi narekujejo spremembe sem končal sodelovanje z dozdajšnjim trenerjem, ki je bilo po mojem mnenju uspešno, vendar je zadnje čase prihajalo do težav pri obojestanski komunikaciji in to ponavadi za sodelovanje ne prinese nič dobrega. Moj klic na pomoč je uslišal dvojec Lipovšek/Kevo, ki imata ogromno izkušenj iz treniranja vrhunskih športnikov. Zastavili smo sistem po katerem bo v treh mesecih prišlo do pojava športne forme. V začetku bo izredno pomembno iskanje optimalne obremenitve, saj si nobeden izmed nas ne želi, da prestopim mejo koristnega in uničevalnega. Sam potek mikrociklusa gre po sistemu 7+1+4+2! Sam napredek bom deloma spremljal tudi preko spletnega dnevnika in poročal kako se telo odziva na količino in intenzovnost. Sedaj sem na nivoju: plavanje 4x300 m za 3:35, kolo 3x20 min za 37,5 km/h in tek 8x1 km za 3:15 min.

Prva menjava

V nedeljo sem za pokušino naredil prvo menjavo v upanju, da bom lahko ob nekolikšni otoplitvi tudi doma izvajal podobne treninge. Ob nekoliko hitrejšem kolesu po razgibanem istrskem terenu sem na tek prišel z zelo trdimi nogami. Ker je glava nekoliko pozabila te neprijetne občutke prehoda, sem si zadal, da tempo teka nastavim nekoliko rezervirano in kasneje poskušam dodati nekoliko hitrosti. Tekel sem dobrih 11 km v povprečnem tempu 4:02 min/km in pulzu 157 ud/min. Glede na izčrpajoče kolesarjenje (AVG 33 km/h s 600 višincev) sem s tekom zadovoljen. Zaenkrat zelo napreduje kolesarska forma, saj sem do tega trenutka v tem koledarskem letu naredil že 1800 km! Mislim, da se je obdobje zimskega nabiranja kilometrov počasi končuje, ker pa je do prve tekme točno mesec dni bo sadaj pomembno, da se na pomembnejša tekmovanja čimbolje pripravim in količinskim kolimetrom dodam še nekaj hitrih. Že danes bom poskusil z nekoliko drugačnim treningom kolesa in tekaških distanc. Najprej bom vozil srednje intenziven kolo nato pa takoj prešel na 3 km tekaške distance v ritmu od 3:25 - 3:30 min/km. Še nekaj slikic iz Medulina...

Medulin

Zaradi nedavnih snežnih padavin in lepe vremenske napovedi sem odšel na mini priprave v Medulin. Danes smo (isti trio kot v Lignanu) že naredili dobro aklimatizacijo, predvsem v samopostrežni restavraciji ;) Kljub temu pa nam je uspelo opraviti s prvim 100 km kolesarskim treningom. Tempo vožnje je vse boljši, tudi moč v nogah se stopnjuje. Po regenerativnem tednu zopet sledi blok težjih treniongov, že jutri pa začnem z jutranjim plavanjem in popoldansko menjavo. Z nami je tudi madžarski klub, katerega pa "potestiramo" jutri!

Plan tekem

1	18.4.2010	Antalya	Turčija	Evropski pokal
2	2.5.2010	Venezia	Italija	Nordest cup
3	9.5.2010	Fumane	Italija	Nordest cup
4	22.5.2010	Senec	Slovaška	Evropski pokal
5	13.6.2010	Gorizia	Italija	Nordest cup
5	13.6.2010	Maribor	Ekipno DP
7	24.6.2010	Brasschaat	Belgija	Evropski pokal
8	4.7.2010	Quinto (Udine)	Italija	Nordest cup
9	10.7.2010	Holten	Nizozemska	Svetovni pokal
10	24.7.2010	Kostrena	Hrvaška	Nordest cup
11	31.7.2010	Prelog	Ekipno DP Hrvaška
12	15.8.2010	Geneva	Švica	Evropski pokal
13	22.8.2010	Karlovy Vary	Češka	Evropski pokal
14	29.8.2010	Almere	Nizozemska	Evropski pokal
15	24.9.2010	Jesolo	Italija	Nordest cup
16	10.10.2010	Hualtuco	Mehika	Svetovni pokal
17	17.10.2010	Tongyeong	Severna Koreja	Svetovni pokal

Back to reality!

"Pa sj ne morš vrjet!" V ponedeljek zvečer sem se vrnil iz Kopra, kjer sem opravil nekaj zelo dobrih kolesarskih treningov v skupni dolžini 320 km in premagani višini kar 3500 m. Ko se človek pripelje le nekoliko više od Črnega Kala že zadane prve "flike" snega. Te se do Ljubljane počasi kopičijo vse do 30 cm debele snežne oddeje. Ok, sprva sem pomislil, da bo vse dobro samo, da bo sijalo sonce pa četudi je - 5 do - 10 stopinj. Danes, ob prebujanju so mi misli že uhajale na tempo tek 6 km, ki bi ga po planu moral narediti. Bil sem motiviran in že zadostno zregeneriran od vikend žaganja (-> Darč, hehe), da spravim trening pod streho. Takoj, ko sem telo še nekoliko pod prisilo ob 9:00 ;) dvignil iz vodoravnega v navpični položaj me je šokiralo, da je zunaj pravi metež! Proti jutru ga je zapadlo 5 cm, čez dan pa še naslednjih 5. Ker sneg praviloma preseneti cestarje mi je bilo kmalu jasno, da bom moral plan teka nekoliko spremeniti. Namesto tempo teka sem torej napravil 35 minutni tek po celem snegu. Proti večeru pa nameravam v Tuhlju odplavati še 4 km s serijo 5 x 200 K! Naslednji teden pa kot kaže zopet Obala! p.s. Upam, da bom kmalu pripopal tudi kako slikico kako sem ružil po snegu ;)

Ob Burji še vedno 100 %

Noč v hotelu je bila mučna z malo spanca pri visoki temperaturi zraka v sobi. Kljub vsemu sem se ob 7 uri brez težav prebudil (kar je zame čudež), odšel na lahek zajtrk in nato v bazen, da naredim nekaj kilometrov. Že včeraj sem se zmenil, da bom plaval kar s plavalci PK Koper. Že iz plavalskih let vem, da so takšni treningi zmeraj nekaj posebnega. Že ob prihodu me je "zabilo", ko sem videl, da bo potrebno plavati po dolgem (50 m). Res je, 100 m naenkrat postane 105, rame pa zacementirane :) Preplaval sem 4,2 km z glavno serijo 4 x (5 x 100) na 1:30 za 1:15-17! Sledil je preostanek zajtrka in malo regeneracije v sobi. Ob 12 uri je sledilo 3,5 urno kolesarjenje po slovenski obali in Istri vse do Novegagrada. Burjica je bila kar močna zato je bil povratek do slovenske meje kar mučen in počasen. Če pa pri vsem tem še dežuje, je lahko kolesarjenje kar tečen šport. Števček je na koncu pokazal slabih 90 km, povprečna pa zgolj 25 km/h. Da sem izpolnil včeraj zadani plan sem zvečer odtekel še lahkotnih 10 km od Žusterne - Izole - Kopra - Žusterne. Pulz pri teku se je postopama umirjal in na koncu obstal med 143 - 145 ud/min. Posebnost tega teka je bila tema, slabo osvetljena kolesarska pot ter seveda Burjica.

(po 3 treningih/dan se ti mora malo skisat ;))

Mini priprave v Kopru

Z Darčitom sva se odpravila na Primorsko (Koper) z namenom, da opraviva nekaj kvalitetnih treningov. Ker nama je prvi dan nekoliko zagodlio vreme sva naredila le dva treninga od katerih je bil poudarek na teku. Sam sem opravil tek distanc, in sicer 5 x 2 km s pavzo 2 minut. Ker sem prejšnji teden podoben trening opravljal na stadionu polnem snega, sem se tega treninga kar nekoliko izogibal saj mi je bilo nazadnje nekoliko neprijetno. Vse ponovitve sem stekel krepko pod 7 minut. Po poznem kosilu sva naredila še plavanje. Ker sem v sredo dokaj intenzivno plaval, je bil tokrat na sporedu nekoliko bolj lahkoten trening z glavno serijo 3 x (100 + 200 + 400 + 200 +100) z 10 s pavze. Tempo se je gibal od 1:15 do 1:16! Skupna preplavana distanca pa kar 5,6 km! Jutri se dan začne (vsaj zame) z jutranjim plavanjem, nadaljuje s kolesom in konča z lahkotnim tekom. Če pa bo ostalo še kaj časa pa javim kako sva realizirala treninge. Skoraj zagotova pa bova večino dneva mokra ;)

Krasen nočni pogled na Žusterno in Luko Koper

Relaxica ;)

Januar

(na zasneženem stadionu narejen tek 5 x 2 km, ;))

Pretekli mesec je mineval v boju med glavo, telesom in naravo (beri mrazom in snegom). Bilo je kar nekaj omembe vrednih trenutkov, med njimi pa naj izpostavim zaključena verzija diplomskega dela (upam, da diplomiram do konca februarja), pozdravljena poškodba desnega kolena, prvi kilometri s kolesom na Primorskem in pravkar končano DP v plavanju v Celju. Slednjega sem zaradi velike utrujenosti končal nekoliko pod pričakovanji, saj sem 800 metrov odplaval v času 9:08 (cilj bi bil dosežen z 9:00). V decembru in začetku januarja sem imel nekaj nevšečnosti z desnim kolenom, sumil pa sem da gre za t.i. tekaško koleno. Z nekaj preprostimi krepilnimi vajami za štiri glavo mišico sem poškodbo v drugi polovici januarja saniral in tako zopet neovirano treniram tek. Nekaj tekaške pripravljenosti je splavalo po vodi, vendar počasi prihajam na zadovoljiv nivo. Če primerjam pretekle sezone s sedanjo, lahko hitro ugotovim, da je aerobna pripravljenost, predvsem pa maščobni metabolizem na višjem nivoju. Na daljših tekih lahko pri istem naporu tečem tudi do 20 s hitreje po kilometru. Sestavni del tekaškega treninga sta poleg lahkotnih tekov tudi dva nekoliko bolj intenzivna treninga. Tu je prostor za tempo teke in distance na 2 oz. 3 km. Tekaško torej napredujem, občutki na kolesu pa so tudi že solidni in po nekaj kilometrov sem že čutil, da tudi kolesarjenje začenjam iz bistveno višjega nivoja kot leta poprej. Prejšnji konec tedna sva bila s kolegom na dvodnevnih mini pripravah na Primorskem. V dveh dneh sva brez večjih težav prevozila 220 km, kar je za začetek zelo obetavno. Takšen sistem bom prakticiral tudi v nadaljevanju, vse dokler v domačih krajih ne pride do otoplitve. Povratek na Primorsko načrtujem že naslednji teden, ko bom v Izoli ali Medulinu preživel 3-4 dni, kjer bo zopet poudarek predvsem na kolesarjenju.