Za konec sezone smo se skupaj s prijatelji (Darko, Blaž in jaz) odločili, da se ponovno udeležimo triatlona na Krk, ki je prijazen do tekmovalcev po lokacijski in organizacijski naravi. Tako kot prejšnje leto smo se tudi tokrat odločili, da dobrih 200 km do vasice Kornić (mesto dogajanja) premagamo kar s kolesom. Pri načrtovanju nam je nekoliko nagajalo vreme, ki je bilo prejšnji teden sorazmerno muhasto. Najslabša napoved je bila ravno za četrtek, ko so vremenarji obljubljali krajevne padavine. Odhod smo organizirali tako, da smo se večini le-teh izognili, vse kar pa smo občutili od dežja je bila le mokra cesta. Za celotno pot smo porabili 7 ur čiste vožnje na kolesu, s postanki pa 8 ur in pol (bolj, ko se je približeval zaključek bolj smo se čudili vsem Ironmanašem in seveda Robiču, ki se pri takšnih razdaljah šele dobro ogreje). Seveda naše telo ni vajeno tako super dolgotrajnega napora in se je po dobrih 100 km začelo upirati. Sam sem imel probleme z desnim kolenom, katerega čutim še danes. Po namestitvi v lepem apartmaju s pogledom na morje, je sledila energijska bomba v obliki makaronov. Ker je bila tekma na sporedu šele v nedeljo naj imeli dovolj časa, da se regeneriramo za nastop.
Ker sama tekma ni imela tako velikega tekmovalnega naboja smo si privoščili nekoliko zabave, med drugimi pa smo se udeležili tudi smučanja na vodi, ki je pustilo katastrofalne posledice v zgornjem delu telesa. Mišične bolečine so bile tako velike, da nisem bil prepričan ali bom sploh zmogel 1500 m plavanja, da ne rečem kaj se mi je podilo po glavi ob misli na 10 km teka. Sama kolesarska proga je bila z 1000 metri nadmorske razlike zagotovo najtežja, ki sem jo do sedaj preizkusil na triatlonih. Ob nekaj kilometrskem vzponu po 12 % nakloni in vročini okoli 30°C še danes v srcu čutim rahle bolečine.
Da bilo vse skupaj še težje pa se je organizator odločil, da tokrat izpelje tekmo brez dovoljenega zaveterja. Na koncu sem osvojil odlično 3. mesto, s katerim sem zadovoljil lastna pričakovanja. Nekoliko slabosti sem pokazal na tekaškem segmentu, kjer je bila dehidracija že prevelika, da bi normalno odtekel vseh 10 km. Začel sem sicer zelo solidno, vendar pa sem po nerodnosti sebe in organizatorja zamudil obe okrepčevalnice, ter se tako ob koncu teka spopadal z zelo utrujenimi nogami. Mislim, da je tudi to botrovalo, da se nisem pognal v borbo za konkreten napad na 2. mesto, ki ga je osvojil Italijan Cigana. Zmagovalec triatlona je bil Alberto Cassadei. Zelo me je razveselilo dejstvo, da sta oba klubska kolega končala v prvi deseterici. Darko Zakšek je zasedel 6. mesto, Miran Abram pa 8. Mislim, da bom s to tekmo uradno zaključil s sezono, nekaj možnosti pa je, da se prihajajoči vikend udeležim še sprint triatlona v Italiji. Kakorkoli, sezona je bila zame zelo uspešna, narejen je bil napredek v primerjavi z lanskim letom in verjamem, da se bo podoben trend nadaljeval tudi v prihodnje.
