Prejšnji teden sem nekoliko imel nekoliko ponesrečen nastop v Italiji (Fumane), zato pa je mi toliko bolj uspel triatlon v Osijeku!
Dan se je začel že sredi noči (tale izjav je sicer podobna Cimetovi) ob 3:15, ko sem komaj odprl oči. Na triatlon Osijek sem se namreč odpravil s hrvaškimi kolegi iz kluba TK Rudolf Perešin, za katerega tudi tekmujem na Hrvaškem. Pot do Stubice je bila napeta, saj sem bil bitko s časom, ker me je Garmin peljal skozi mejni prehod, ki je bil zaprt. Z malo zamude smo se s kombijem »VATROGASCI« odpeljali proti Osijeku. Cesta skozi panonsko nižavje je zelo dolgočasna zato sem prebiral (poslušal) enciklopedijo (Papišta M.) o triatlonu ;). Res neverjetno koliko podatkov in časov si lahko človek zapomni. Po prihodu v Osijek je začelo deževati, kar je napovedovalo nevarno dirko na kolesu. Na plavanju sem prvič preizkusil Speedo-tovo plavalno obleko, ki je po mojem mnenju dobro prestala preizkus, saj sem iz vode prišel kot 2., za Lukino, ki je tekmoval v štafeti. Na kolesu smo (Stojanovič, Milovan, TK R.Perešin in jaz) nadzorovali dirko in povečali prednost pred Patrčevićevičem in Papišto na približno minuto in pol. Bilo je nekaj nevarnih odsekov, še posebej železni rešetki, na katerih je sprednje kolo kar zdrsnilo. Dvakrat sem se znašel v kočljivi situaciji in če bi v dolžino merile še dodatni meter bi zagotovo padel. Na drugo menjavo sem želel priti prvi, saj sem imel prosto postavljen nekoliko nepravično in tako moral riniti kolo in odteči dodatnih nekaj metrov. Tisti, ki so imeli prostor bliže vhodu/izhodu so bili seveda na boljšem. Za takšne primere je potrebno narediti tako kot v Celju, ko na koncu menjalnega prostora postaviš stožec katerega vsi tekmovalci najprej obkrožijo in šele nato zavijejo proti svojem »box-u«. Kljub temu smo iz menjalnega prostora iztekli v skupini, na čelu katere je bil Milovan. Slednjega po nekaj sto metrih prehitim in nadaljujem v solidnem ritmu. Noge so bile sveže tako, da sem imel še nekaj rezerve v primeru napada iz ozadja. Z Ognjenom sva tekla skupaj do obrata, po katerem sem pričakoval, da bi lahko sledil na napad. Ker pričakovanega napada ni bilo sem vedel, da naju čaka zaključni šprint. Slednjega sva začela nekje 200 m pred ciljem, ko sem začel z rahlim dvigovanjem tempa. V nekem trenutku me Ognjen že prehiti za ¼ koraka, vendar sem zmogel še toliko moči, da sem zaključek obrnil sebi v prid in zmagal za 0,125 s! Navdušenje z moje strani je bilo veliko, z druge pa rahla jeza in razočaranje. Toda tako je v športu, enkrat dobiš drugič zgubiš, največji zmagovalci pa so tisti, ki športno prenesejo poraz in zopet najdejo pod do novih zmag!
