Antalija, turistično mesto. Za vrhunski šport bo potrebno še marsikaj postoriti. Več kot pol mlijonsko mesto, kjer se odvija gost promet na meji kaosa je za športnike skrajno neprimerno. Kolesarskih stez praktično ne poznajo, domačini pa najpogosteje uporabljajo tramvaj progo kot kolesarsko stezo, vendar za kakšen resen trening to ne pride v poštev. Pločniki za pešce so zelo urejeni, široki in vedno tlakovani. Domačini triatlona ne poznajo, seznanjeni so samo z nogometom, košarko in rokoborbo. Cilj 7 etape Dirke po Turčiji je povzročilo, da so nekaj zvedeli tudi o kolesarjenju. Samo prizorišče tekmovanja je potekalo praktično na ravni cesti, kjer smo v eni smeri kolesarili (8x5 km) v drugo pa tekli (4x2,5 km). Plavanje je bilo v morju, v vodi 19 stopinj, v dveh krogih po 750 m z vmesnim izhodom iz vode. Sam štart niti približno ni bil postavljen pravično. Tisti, ki so imeli višjo štartno številko so imeli daljo plavalno pot. V času štarta tekme sem imel občutek, da so bili valovi, veter in vročina najmočnejši. Iz vode sem prišel okoli 20. mesta z nekaj več kot ½ minutnim zaostankom za vodečim in nadaljeval v prvi zasledovalni skupini. Neorganiziranost nas je vodila, da nismo uspeli priključiti v vodečo skupino, temveč smo bili ujeti s strani zasledovalne. Tako je bilo v ospredju približno 10-15 tekmovalcev katerim je sledila večja skupina približno 20-25 tekmovalcev. Točnih rezultatov po segmentih ni moč razbrati tudi iz uradnih rezultatov, saj nismo uporabljali čipov. Na kolesarskem delu je prišlo do nesreče, ko je sotekmovalec naletel na pešca, ki se je nahajal na strezi. To se je zgodilo neposredno v moji bližini zato sem bil zelo vesel, da sem odnesel celo kožo. Upam lahko samo, da se vpleteni v nesrečo ne trpijo večjih poškodb! Na kolesu sem se počutil močnega in vseskozi sem imel v mislih, da bo potrebno še teči. Tudi, ko sem skočil s kolesa sem imel noge relativno sveže. Nato pa se je začela borba z vročino. Veter je pihal tako, da smo imeli prvo dolžino veter v prsa. Tu sem ohranil kontakt s skupino tekačev, nekaj pa sem jih prehitel. Te dolžine sem vedno tekel bolje in lovil tekmovalce pred seboj, nasprotno pa se je dogajalo v nasprotni smeri, ko sem »pridobljeno« 3x izgubil J. V predzadnjem krogu na obratu nisem dobil vode in sem se komaj privlekel do cilja 3 kroga, v upanju, da bom vsaj tu deležen kakšen požirek vode. Ker je tudi tu zmanjkalo vode, sem se odločil za odstop. Razočaranje je bilo veliko, predvsem zato, ker sem čez zimo veliko treniral in vsi znaki so kazali, da bi moral dobro oddrikati. Sedaj sledi nekaj počitka nato pa še z večjim motivom in željo naprej!
