Športno treniranje je proces, v katerem delamo napake. Pomembno je, da se iz napak nekaj naučimo in naslednjič ravnamo bolje. Pretekli teden in še nekaj dni prej sem plačeval davek poškodbe desne mečne mišice, ki se je pojavila med tempo tekom. Očitno sem prerano želel obremeniti dokaj sesute mišice od Ljubljanskega maratona. Po pogovoru z zdravnikom sem kmalu ugotovil, da gre za vnetje mišice in potreben je bil nekaj dnevni počitek oz. 100% mirovanje. Takšni dnevi so za športnika najhujši, ko glava želi, telo pa ne zmore. Z TENS terapijo sem bolečino pripeljal do te mere, da me ni ovirala pri normalni hoji in takoj sem se spravil v pogon. Začel sem s tekom nekoliko hitrejšim od hoje, ki ni predstavljal bolečine. Z dnevi se je stanje izboljševalo in po enotedenskem prilagojenem programu sem se vrnil na stara pota. Za boljšo regeneracijo sem začel nekoliko pospešeno obiskovati tudi bazene (zaenkrat je plavalni trening najbolj mučen za psiho), kjer sem dodatno razgibaval nogo. Seveda bazeni v naši okolici predstavljajo že nekaj let kar resen problem. Letos nas je privedlo do te meje norosti, da se za plavalni trening vozimo tudi v 50 km oddaljeni Zagreb ali v Tuheljske toplice (45 min vožnje). Ker sem imel v zadnjih dneh, ko jesen kaže zobe, kar nekaj časa za temeljite razmisleke sem ugotovil, da večina športnikov slej kot prej ugotovi, da je le malo tako strašnih nasprotnikov, kot je njihova lastna psiha. Nanašajoč na zadnji stavek lahko rečem, da je le malo stvari, ki me lahko ustavijo na poti do začrtanih ciljev. Nenehen dež, slabi pogoji, poškodbe so samo dejavniki, ki te opozorijo, da je človek le bitje, ki je ranljivo, vendar, ko uspešno premagaš te ovire postaneš samo močnejši in odpornejši.
Po enem izmed krosov..:)
