Od tekme v Gorici je minilo že kar nekaj dni, sem pa vsaj dodobra strnil vse občutke o tekmi. Če po pravici povem sem se nekoliko bal plavalnega dela, saj se letos v vodi ne znajdem najbolje. Zadnje dva meseca treniram s kolegom, ki plava bistveno hitreje od mene. Sicer to ni najbolje za psiho ampak časi se izboljšujejo pri vsakem treningu. Treningi plavanja niso nikakršna filozofija, malo ogrevanja, serija 1, 100 razplavanja in serija 2 (včasih tudi noge). Da se vrnem na tekmo v Gorici… Na plavanju sem do 550 m plaval na čelu in nadzoroval progo v kateri so bili vsi boljši italijanski triatlonci. Po 550 m sem vodstvo prepustil Urošu, ki je nadaljeval v tem ritmu in iz vode sva prišla kot vodeča. Italijani niso bili daleč zadaj. Na kolesarskem delu je bilo s strani naše ekipe postavljena taktika, da v skupini vozim pasivno in s tem omogočim Cigani, da zmanjša zaostanek po plavanju. Kolesarjenje ni bilo preveč naporno, nekoliko pestreje je bilo le na klancu, kjer se je vodeča skupina skrčila iz 6 na 4 tekmovalce. Cigana nas je ujel tik pred menjalnim prostorom in tako izničil 1,5 minutni zaostanek. Menjava 2 mi je uspela zelo dobro in kljub slabemu prihodu v menjalni prostor sem iz njega odtekel kot prvi s prednostjo nekaj sekund. To razliko sem držal skozi vseh 5 km , na koncu pa je bila prednost tolikšna, da zadnjih nekaj 100 m ni bilo potrebno odteči na polno. Čas teka je bil 16:21 skupaj z menjavo, torej je bil tek nekoliko krajši ampak še vseeno na zelo visokem nivoju. 2. mesto je zasedel Cigana, 3. mesto pa De Gasperi. S klubom (Liger team) smo torej dosegli maksimalno število točk (1. in 2. mesto) za pokalno tekmovanje in prevzeli vodstvo. Med posamezniki sem se po svoji evidenci povzpel na 3. mesto s tremi točkami zaostanka za roza majico, ki je na prsih Manuela Biagotija.
