Palmanova polmaraton

S tekaškim forumom smo se ob 6:30 uri iz LJ odpravili v Palmanovo, kjer je potekal 7. Palmanova polmaraton. V to starinsko, arhitekturno zelo zanimivo mesto se je zgrnilo nekaj več kot 2000 ljudi. Med vsemi sem osvojil 19. mesto, vendar je bila med njimi tudi ena ženska, kar pa ne odtehta dobrega rezultata. Z razliko od ostalih tekem sem se tokrat uspel dobro ogreti tako, da je bil tek od prvega metra na polno. Nekaj je bilo negotovosti, kako se bo obnesel poškodovani gleženj (zvin). Predno sem se prebil mimo počasnejših, takšnih, ki imajo višje cilje kot pa so njihove sposobnosti, sem izgubil nekaj sekund. Kmalu sem padel v pravi ritem z nekaj rezerve. Pogledi na uro so bili navdušujoči in zaskrbljujoči hkrati. Tempo se je v prvih kilometrih gibal pod 3:18 min/km. Kljub veliki hitrosti se nisem prestrašil in še vedno prehiteval počasnejše. Prvih 5 km sem pretekel v 17:12. V drugih 5 km sem nekaj časa tekel v skupini zato je bil čas nekoliko slabši (17:29) vendar še vedno bistveno od drugih 5 km v LJ. Pred oznako 10 km (34:41) sem se odločil, da napadem in se priklopim skupini spredaj. Tempo je zopet bil nekoliko hitrejši in čas tretjih 5 km je bilo 17:14. Sledila je kriza, ker sem uvidel, da skupine pred seboj ne bom ujel. Sam sem moral narekovati tempo, ujel sem odpadle tekače, ki so skušali držati moj ritem vendar so bili v tem neuspešni. Prav bi mi prišel kakšen sotrpin, ki bi mi pomagal pri narekovanju tempa. Četrtih 5 km je bilo v 17:31. Zaključek samega polmaratona je bil v tempu 3:25 min/km, cilj pa je bil na stadionu. Povprečni pulz je bil 176 ud/min, max pa pri 182 ud/min v začetnih kilometrih. Končni rezultat je bil 1:12.56 kar je za skoraj 3 minute popravljen PB. Verjel sem, da sem močnejši kot v LJ, vendar si niti v sanjah nisem misli, da bom po vseh težavah v zadnjem mescu odtekel tako noro dober rezulat. Dodatno veselje mi vzbuja dejstvo, da sem 2/2 tekel hitreje kot prvo (sicer le za nekaj sekund). Garmin je nameril točno 21 km vendar sem agresivno iskal najkrajšo linijo.

Deževno obdobje

Športno treniranje je proces, v katerem delamo napake. Pomembno je, da se iz napak nekaj naučimo in naslednjič ravnamo bolje. Pretekli teden in še nekaj dni prej sem plačeval davek poškodbe desne mečne mišice, ki se je pojavila med tempo tekom. Očitno sem prerano želel obremeniti dokaj sesute mišice od Ljubljanskega maratona. Po pogovoru z zdravnikom sem kmalu ugotovil, da gre za vnetje mišice in potreben je bil nekaj dnevni počitek oz. 100% mirovanje. Takšni dnevi so za športnika najhujši, ko glava želi, telo pa ne zmore. Z TENS terapijo sem bolečino pripeljal do te mere, da me ni ovirala pri normalni hoji in takoj sem se spravil v pogon. Začel sem s tekom nekoliko hitrejšim od hoje, ki ni predstavljal bolečine. Z dnevi se je stanje izboljševalo in po enotedenskem prilagojenem programu sem se vrnil na stara pota. Za boljšo regeneracijo sem začel nekoliko pospešeno obiskovati tudi bazene (zaenkrat je plavalni trening najbolj mučen za psiho), kjer sem dodatno razgibaval nogo. Seveda bazeni v naši okolici predstavljajo že nekaj let kar resen problem. Letos nas je privedlo do te meje norosti, da se za plavalni trening vozimo tudi v 50 km oddaljeni Zagreb ali v Tuheljske toplice (45 min vožnje). Ker sem imel v zadnjih dneh, ko jesen kaže zobe, kar nekaj časa za temeljite razmisleke sem ugotovil, da večina športnikov slej kot prej ugotovi, da je le malo tako strašnih nasprotnikov, kot je njihova lastna psiha. Nanašajoč na zadnji stavek lahko rečem, da je le malo stvari, ki me lahko ustavijo na poti do začrtanih ciljev. Nenehen dež, slabi pogoji, poškodbe so samo dejavniki, ki te opozorijo, da je človek le bitje, ki je ranljivo, vendar, ko uspešno premagaš te ovire postaneš samo močnejši in odpornejši.

Po enem izmed krosov..:)

Začetek rekreativne vadbe!!!

V petek začnemo z izvedbo rekreativnih tekaških programov. Vadba bo potekala v Krškem in Brežicah. Jaz bom vodil skupine v Krškem, v torek in petek ob 15:30 uri na makadamu pri Racelandu. Za lažji začetek sem pripravil 3 primere treningov, ki jih bomo delali v petek. Tisti, ki se do sedaj niste redno ukvarjali z rekreativno dejavnostjo boste delali po programu za začetnike, tisti, ki ste bili tako ali drugače aktivni boste delali po nadaljevalnem programu, tisti, ki pa imate tekmovalne cilje pa se lahko preizkusite na vadbi tekmovalnih tekačev. Vljudno vabljeni!

14. Ljubljanski maraton – FANTASTIČNO!

Da nebi ponovil lanskoletne napake, ko sem na prizorišče prišel eno uro prezgodaj sem tokrat pazljivo nastavil vse budilke na zimski čas. Vstajanje ob nekaj do šeste ure zjutraj, lahek zajtrk (med, čaj in polnozrnat kruh) in odhod ob 7 uri v Ljubljano. Treme v avtu še ni bilo, nestrpno pa sem čakal, da bom videl utrip Ljubljane na ta največji slovenski tekaški praznik. Prihod v Ljubljano in sledilo je rahlo razočaranje. Sprva sem mislil, da bodo vsi prisotni na Trgu republike že na vse zgodaj prekipevali od energije – jutranja ura se je vsekakor poznala. Rekreativni tekači so bili že nekaj minut na poti in postavil sem se na mesto, da bom v »ciljnem šprintu« videl sestro, ki se je glede na letošnje treninge odlično odrezala. Da bi me predštartna nestrpnost čim manj prizadela sem si doma pripravil vse potrebno za maraton. Čip, številka in ostala ropotija je bila takoj na meni in že smo se prerivali za čim boljši štartni položaj.

 Več kot 6 tisoč maratoncev se je letos podalo v boj z uro, samim seboj in bolečino zato je dober štartni položaj bistvenega pomena za končno uvrstitev. Ko je sledil nagovor Župana sem vedel, da gre počasi zares, obrnil kapo, si nadel očala, trikrat poskočil (za ogrevanje) in GAS. Uvodni kilometri so minili v umirjenem tempu, počutil pa sem se kot rokometaš, ki za uspešnost svojega preigravanja izvede varanje in tako pusti nasprotnika za seboj. Na 2 km sem dohitel ŠD 3sportovce, ki so imeli plan teči za 3:40/km. »Okej, ujel si ritem sedaj pa to čim dlje drži!« so bile misli in upal sem, da se bom lahko priključil kakšni skupini tekačev. Nekaj deset metrov pred seboj vidim skupinico maratonk, ki so ob sebi imel svoje zajce. Nekje na 5 km sem jih ujel in nato samo sledil njihovemu ritmu. Ta je pred 10 km nekoliko padel in s soborcem na 21 km sva se odločila, da nadaljujeva nekoliko hitreje. V trenutku, ko se je približevala okrepčevalnica sem stisnil prvi gel, ki sem ga kasneje splaknil z vodo. Znova sem se prilepil na noge in med 10 in 15 km in doživljal najlepše trenutke na maratonu. Ritem pravšnji, gel je prijel, hidracija OK! Ko sem prišel do točke, kjer se cesta obrne na več kot 4 km ravnino proti cilju sem doživel krizo, saj sem bingljal na nitki in s skrajnimi močmi sem se ohranjal v skupinici. V zadnjih 3 km sem doživel preporod in tempo dvignil, ter ob navijanju tisoč glave publike zasedel 14. mesto s časom 1:15.52! To je celo hitreje od načrtovanega (1:16-17). Ko potegnem črto pod današnjim dnem moram biti zelo zadovoljen. Med tekom ni prišlo do večjih napak, Saucony Grid Sinister copati so se odlično obnesli, za CEP-ke upam, da bo jutri viden učinek (brez musklfibra), pojedel dva gela, pil mnogo tekočine in taktično dobro izpeljana dirka. Naslednji cilj je spraviti ½ maraton pod 1 uro in 15 minut. Priložnost bo že konec novembra v Palmanovi (ITA). Čestitam vsem udeležencem Ljubljanskega maratona za uspešen nastop, hkrati pa se zahvaljujem vsem navijačem (ni jih bilo malo), ki ste me spodbujali med progo. Rezultati

Tako…Prvi teden tekaškega treninga v pripravi na novo sezono je za mano. Sam se zavedam, da je na področju teka potrebno narediti dodaten korak naprej, zato se same vadbe veselim bolj kot kdajkoli prej. Začetne bolečine v nogah v meni samo podžigajo motivacijo za trening. Za prihajajočo sezono pripravljam nekaj novosti za katere upam, da se bodo uresničile s čimer bi rad še dodatno odprl nekatere možnosti za nastope na mednarodnih tekmovanjih. Prav tako potekajo razgovori o opremi v kateri bom treniral in nastopal, o tehnični podpori, možnosti nakupa novega kolesa, itd. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil svojem najbolj zvestemu sponzorju, INTENTA d.o.o., ki finančno podpira mene in naše društvo. Nezadržno se približuje datum največjega rekreativnega dogodka (Ljubljanski maraton, 25.10.09) pri nas in odločil sem se, da letos izboljšam svoj PB v malem maraton. Ker bo to zame, šele drugi tek na takšni razdalji pričakujem rezultat med 1:16 in 1:17. Po lanskoletni izkušnji (ki pa ni bila prijetna) bo to precej zahtevna naloga, ki pa bo zagotovo premagana najkasneje do konca novembra, ko imam namen opraviti še polovičnim maratonom v Palmanovi. Do LM si lahko na spletnih straneh Garmin Connecta ogledate nekatere primere tekaških treningov, zadnji takšen je današnji tempo tek 9 km…

Mission Krk: COMPLETED!

Za konec sezone smo se skupaj s prijatelji (Darko, Blaž in jaz) odločili, da se ponovno udeležimo triatlona na Krk, ki je prijazen do tekmovalcev po lokacijski in organizacijski naravi. Tako kot prejšnje leto smo se tudi tokrat odločili, da dobrih 200 km do vasice Kornić (mesto dogajanja) premagamo kar s kolesom. Pri načrtovanju nam je nekoliko nagajalo vreme, ki je bilo prejšnji teden sorazmerno muhasto. Najslabša napoved je bila ravno za četrtek, ko so vremenarji obljubljali krajevne padavine. Odhod smo organizirali tako, da smo se večini le-teh izognili, vse kar pa smo občutili od dežja je bila le mokra cesta. Za celotno pot smo porabili 7 ur čiste vožnje na kolesu, s postanki pa 8 ur in pol (bolj, ko se je približeval zaključek bolj smo se čudili vsem Ironmanašem in seveda Robiču, ki se pri takšnih razdaljah šele dobro ogreje). Seveda naše telo ni vajeno tako super dolgotrajnega napora in se je po dobrih 100 km začelo upirati. Sam sem imel probleme z desnim kolenom, katerega čutim še danes. Po namestitvi v lepem apartmaju s pogledom na morje, je sledila energijska bomba v obliki makaronov. Ker je bila tekma na sporedu šele v nedeljo naj imeli dovolj časa, da se regeneriramo za nastop.

Ker sama tekma ni imela tako velikega tekmovalnega naboja smo si privoščili nekoliko zabave, med drugimi pa smo se udeležili tudi smučanja na vodi, ki je pustilo katastrofalne posledice v zgornjem delu telesa. Mišične bolečine so bile tako velike, da nisem bil prepričan ali bom sploh zmogel 1500 m plavanja, da ne rečem kaj se mi je podilo po glavi ob misli na 10 km teka. Sama kolesarska proga je bila z 1000 metri nadmorske razlike zagotovo najtežja, ki sem jo do sedaj preizkusil na triatlonih. Ob nekaj kilometrskem vzponu po 12 % nakloni in vročini okoli 30°C še danes v srcu čutim rahle bolečine.

Da bilo vse skupaj še težje pa se je organizator odločil, da tokrat izpelje tekmo brez dovoljenega zaveterja. Na koncu sem osvojil odlično 3. mesto, s katerim sem zadovoljil lastna pričakovanja. Nekoliko slabosti sem pokazal na tekaškem segmentu, kjer je bila dehidracija že prevelika, da bi normalno odtekel vseh 10 km. Začel sem sicer zelo solidno, vendar pa sem po nerodnosti sebe in organizatorja zamudil obe okrepčevalnice, ter se tako ob koncu teka spopadal z zelo utrujenimi nogami. Mislim, da je tudi to botrovalo, da se nisem pognal v borbo za konkreten napad na 2. mesto, ki ga je osvojil Italijan Cigana. Zmagovalec triatlona je bil Alberto Cassadei. Zelo me je razveselilo dejstvo, da sta oba klubska kolega končala v prvi deseterici. Darko Zakšek je zasedel 6. mesto, Miran Abram pa 8. Mislim, da bom s to tekmo uradno zaključil s sezono, nekaj možnosti pa je, da se prihajajoči vikend udeležim še sprint triatlona v Italiji. Kakorkoli, sezona je bila zame zelo uspešna, narejen je bil napredek v primerjavi z lanskim letom in verjamem, da se bo podoben trend nadaljeval tudi v prihodnje.

Zatajilo je plavanje…

Ko sem bil star slab mesec je na Bledu potekal prvi triatlon v Sloveniji, kar je pomenilo uradni začetek zgodovine slovenskega triatlona, ki kljub nekaterim vzponom in padcem v zadnjih letih doživlja neverjeten razvoj. Nekaj znanih imen iz sosednjih držav in seveda večina najboljših domačih triatloncev je pomenila, da se bo bil zanimiv boj za naslov državnega prvaka v olimpik triatlonu. Po pravici povedano, sem se veselil blejskega nastopa, saj sem vedel, da tekmo pričakujem v solidni formi. Zadnji teden je na plavalnih in tekaških treningih »letelo«, nekoliko je bila uganka le kolesarjenje. Blejsko jezero je sobotnega jutra imelo slabih 23 stopinj in ne vem kaj me je obsedlo, da sem se že pred startnim signalom ohlajal (namesto ogreval) v hladni vodi. Že v uvodnih metrih nisem našel pravilnega zavesljaja tako, da sva z Urošem prvi krog plavala z ramo ob rami. Od zadaj sem čutil pritisk nekaterih triatloncev, vendar sem imel občutek, da hitrost plavanja le ni tako slaba. Sledil je kratek izhod iz vode in povratek v začetek 2. kroga. Narekovanje tempa sem prepustil Urošu, sam pa sem se boril za drugo mesto in ugoden položaj za prihod na menjavo. Slednjo sem opravil umirjeno in hitro smo se znašli na prvem obratu, ko sem zagledal, da prednost (Seme, Torok, jaz) pred zasledovalno skupino (Pleše, Pelaj) znaša le nekaj sekund. Že na prvem klancu nas dohiti in prehiti David, kateremu pustimo, da se odpelje v vodstvo. Njegova prednost je iz kroga v krog naraščala najprej iz 15 sekund na 30, na koncu pa skoraj do 3 minut. Zasledovalci nekako nismo našli skupne moči, da bi konkurirali tokrat fantastičnem Davidu, ki nas je z svojo suverenostjo kar malo presenetil. Zelo nejevoljen sem stopil s kolesa in prešla me je misel, da bi celo odstopil. Uspešno opravim z menjavo in takoj iz menjave zavzamem 3. mesto, ki ga do konca ne spustim iz rok. Kljub razočaranju gre za mojo najboljšo uvrstitev na Bledu in popravo PB-ja za debeli 2 minuti in pol (predvsem na račun teka). Ker mora človek v vsaki tekmi najti nekaj pozitivnega pa recimo takole.. Lani sem bil za DP 3., letos 2., drugo leto pa morda 1. Obliž na rane je bila tudi osvojitev slovenskega triatlonskega pokala, ki pa žal iz leta v leto izgublja na kakovosti. Za obnovitev kakovosti slovenskih tekem bo potrebna korenita sprememba, do tedaj pa nasvidenje!