Veselje na eni in globoko razočaranje na drugi strani!

Prejšnji vikend se je v Sloveniji zaključila tekmovalna triatlonska sezona. Že po pravilu tudi tokrat člani TK Krško nismo nastopili v polni zasedbi, kar globoko obžalujem, da niti enkrat letno ne zmoremo ali nočemo združno nastopiti na največjem triatlonu sezone v Sloveniji in tako bistveno prispevati k razvoju našega čudovitega športa! Skozi leta se nas je v klubu nabralo več kot 50 članov vendar naša zmožnost udeležbe na takšnem tekmovanju ne premore več kot 6 tekmovalcev (pohvala vsem, ki ste zastopali barve kluba). Pa vseeno, tisti, ki tekmujemo za klub pustimo toliko večji pečat.

p.s. Avtorjem slik se iskreno zahvaljujem za lepe fotografije.

Glede na to, da sem letošnje leto posvetil bolj pripravi na dolge triatlone se je spodobilo, da sem nastopil na Loveman-u, katerega sem lani izpustil zaradi nastopa v Grčiji. Sam začetek tekme ni prinesel večjih presenečenj in po plavanju sem bil v ospredju, na 3. mestu. Pri menjavi sem se malce zmedel, ker nisem našel kolesa a sem kmalu že obuval nogavice, ki so prav prišle šele na teku. Nemec in Madžar sta mi na tem mestu nekoliko pobegnila, a sem ju do Kočne že ujel in prehitel. Spust do Jesenic sem vzel zelo previdno v upanju, da zavore za aluminj dovolj dobro primejo na karbonu.  Po zaključku prvega kroga sem videl, da se mi je zasledovalna skupina približala na vidno razdaljo. Odločil sem se, da do konca kolesa le še čakam v skupini, pazim na vnos energije in tekočine in se izogibam rdečih obratov. Menjava na tek mi je uspela zelo dobro in že smo bili na delu tekme, kjer odloči tekma. Zaradi lovljenja vodečih (Mori, Majdič) sem prva dva kilometra tekel kot na olimpiku (3:31 in 3:28). Počutil sem se super vendar v mislih sem imel »črno« Finsko, ko me je odrezalo v zadnji četrtini. Tempo sem spustil na 3:40 do 3:45! Na približno 4 km me dohiti prva štafeta in že sem se sprijaznil, da bom prvič poražen od štafete. Na koncu prvega kroga sem videl, da tekaču v štafeti pojenjujejo moči. Poskušal sem se mu približati in do konca 8 km sem mu že »sedel na copatih«. Predlagal sem, da se izmenično izmenjujeva v vodstvu, da bi ohranjala visok ritem. Postavil sem se na čelo in povlekel prvi kilometer. S časom 3:25 sem dosegel, da do konca tečem osamljen in se borim samo s svojo glavo kako ne prenehati. Tretji krog (vsak je meril 6 km) sem doživljal krize predvsem z mislijo, da je potrebno na koncu odteči še podaljšek 6 km. Bolj kot sem računal slabše mi je bilo. Že povprečen učenec v 3.razredu zna zračunati, da je 3 x 6 + 6 enako 24. No jaz sem to uspel zmnožiti in sešteti šele po slabi uri teka. Psihočno mi je to pomenilo olajšanje, saj se mi je trpljenje skrajšalo za dobrih 10 minut J. Stisnil sem zobe in v cilj pritekel kot prvi in s tem osvojil naslov državnega prvaka v kategoriji dolgih triatlonov. V svoji beri imam tako naslove v sprint, olimpik in dolgem triatlonu (half-ironman). Veselje in olajšanje po prečkanju črte je bilo ogromno, hkrati pa sem se zavedel, da bo potrebno še kar nekaj treninga, da bom 5.11.2011 na nivoju kot si ga želim. Takrat namreč nastopim na SP v dolgem triatlonu, ki letos poteka v Las vegasu.

Vendar tako kot vsaka medalja ima tudi moja dve plati. Po mojem mnenju sem bil od nekdaj človek, ki se je znal veseliti lastnega nastopa in boljšemu vedno stisniti roko. Trudim se vzpodbujati tiste, ki vzpodbudo potrebujejo, želim biti vzor mladim, ki bolj kot računalnike potrebujejo vzornike, želim vzpodbuditi množice ljudi, da pri sebi razvijajo zavest o zdravem načinu življenja in želim aktivno sodelovati pri rakreativnih in tekmovalnih pobudah v domačem okolju. V upanju, da delam dobro ljudem in mojem kraju sem nedavno dobil mnenje prijateljev našega kluba, da je za klub bolje, če odidem skozi vrata. Žal sem to dobil v zameno od ljudi na katere sem mislil, da se na njih lahko obrnem v tekmovalnem in osebnem smislu. To so ljudje katere sem pretekle lete vzpodbujal in jih »gnjavil« naj pridejo na trening, da bomo domačem okolju znani kot celota (klub, društvo) in jih tudi smatram kot del moje zgodbe o uspehu. Pravijo, da pravega prijatelja spoznaš šele v nesreči, ker le tako lahko ločiš zrno od plevela. Hkrati pa se vsem »tistim« zahvaljujem za močno motivacijo za naprej. Za konec pa morda misel...Pravi športniki niso tisti, ki vedno zmagujejo, temveč tisti, ki kljub neuspehu najdejo moč, da se ponovno postavijo na noge! Zmeraj sem se in vedno se bom!